1 komentar 3.07.2009
vzgibnik
Včeraj sem se po dolgem času ponovno odpravil v Velenje na koncert. Razlog je bil več kot dober: stari prdci NoMeansNo. Zasedba (Marko,Samo) pa klasična za ta dogodek. V Velenje smo se odpravili uro pred napovedanim začetkom,res se nam ni dalo postopati po rudarskem mestu. Pred koncertom čvek z Bubo,potem pa je šlo zares. Predskupine ni bilo,nekaj čez deseto so na oder stopili naši stari znanci iz Kanade. Tokrat sem jih poslušal že četrtič,najbolj nepozaben bo najbrž vedno koncert v KLjUB-u. Takrat so igrali na svoj nacionalni praznik “Canada day”,včeraj le dan po njem. Očitno se na celjskem res počutijo doma 
Set lista je bila odlična,po počasnejšem uvodnem komadu je sledil zimzeleni “Oh,no!Bruno!”,kmalu smo skakali na “The day everything became nothing.” Zvok je bil moćan,starci še vedno z levo roko odpihnejo večino novodobne rock mularije. Ta je bila na koncertu bolj v manjšini,povprečna starost obiskovalcev je bila po Samovi oceni okoli 30 let. Se kar strinjam. Gužvali se ravno nismo,MC je bil sicer poln,vendar bi z lahkoto pogoltnil še kakšnih 30-50 obiskovalcev. NoMeansNo niso zgubili kančka svoje neposrednosti,humornosti in oderske prezence. Učna ura dobrega koncerta. Po kakšni uri in pol so prvič zapustili oder. Predolgo nas niso pustili čakati na dodatek,ki so ga seveda zaključili s klasiko “Rags and Bones.” Na moje presenečenje so se vrnili še enkrat in odžgali priredbo skupine Show Bussiness Giants. Zvok je bil navit do konca,ušesa je kar trgalo. Dovolj za en večer.NoMeansNo so me še enkrat več prepričali in nedvomno grem čez dve leti,ko nas najbrž (upam) ponovno obiščejo, z veseljem na njihov koncert.
Seveda pa brez obiska “Mladosti” iz Velenja ne moreš in tudi naša trojka se je na poti do avta po Samotovem desetsekundnem “prepričevanju” okrepčala s hamburgerjem. Je pasal,he he.
Kategorija:
Glasba
Dodaj komentar 2.11.2008
vzgibnik
V vsakodnevni poplavi glasbe se človek že težko odloči kaj poslušati. Še posebej, če imaš neusahljiv vir nove in nove glasbe. Marsikdaj se zalotim, da stojim pred polico s CDji oz. (zadnje čase vedno pogosteje) za računalnikom in razmišljam kaj bi poslušal. Največkrat se zgodi, da si potem zavrtim kakšno preverjeno vižo s katero pač ne morem brcniti v prazno.
No, zadnjič mi je Samo spet napolnil USB ključ a se mi je zgodilo, da sem enostavno pozabil na zadevo. Včeraj sem se spomnil in si rekel, da bom preposlušal kaj sem spet novega dobil. Ustavilo se je že pri prvemu poslušanju in sicer debitantskem albumu skupine Supercontinent z naslovom Vaalbara. Zelo dolgo me že kakšna skupina ni tako hipno potegnila noter. Zadela me je že uvodna pesem, ko sem prišel do druge sem že vedel, da imam opravka s hudičevo dobro plato. Žanrsko Supercontinent ne odkrivajo tople vode, njihov post rock ali kakorkoli bi že etiketirali njihovo žaganje, so v svojih boljših časih že preigravali kultni Isis, hitro dobiš asociacijo na Cult of Luna, Red Sparowes in podobne.
Kaj točno me je tako pritegnilo bi težko opredelil. Gre za zelo težko, surovo ploščo, pravi zvočni zid. Na trenutke imaš občutek, kot da hoče iz zvočnikov uiti podivjana zverina. Ne manjka melodij, ki pa jih ni preveč. Tu in tam se pojavi hropeči vokal. Ko bereš naslove komadov ( in že iz imena skupine ter naslova albuma ) si rečeš, da mora vsaj eden od članov biti ali študent geologije, geolog ali pa vsaj “zemeljski navdušenec.” Kakorkoli, plošča mi je fantastična. Morda gre za trenutno navdušenje, ampak mislim, da sem našel še en biser v svojem glasbenem odkrivanju ( hvala, Samo, hvala ).
Fantje prihajajo iz univerzitetnega Ann Arbor-ja v Michiganu, domovanju U of M, ene najprestižnejših univerz v Združenih državah. Na njihovi MySpace strani kaj veliko ne piše, zgolj osnovne informacije. Ter, da pridejo igrati za pivo in sendviče. In tudi denar Upam, da se bo čimprej našel kdo, ki jih pripelje v Evropo. Že vnaprej sprejemam prijave za prostor v avtu za morebiten skok v tujino
Tukaj si lahko downloadate album.
Kategorija:
Glasba
