Vzgibnik

Družinski zakonik

Dodaj komentar 20.02.2012 22:29 vzgibnik

V zadnjem času je nekoliko potihnila debata o družinskem zakoniku. Najbrž je to bolj voda na mlin Primcu in njegovi iniciativi, kot tisim, ki zakonik podpira(m)jo.  Moti me, da se je za nevtralno držo očitno odločilo Ministrstvo za delo, družine in socialne zadeve, ki je zakonik pripravilo. Nova vlada nov pristop očitno . Kar se mi pa zdi popolnoma nedopustno in že smrdi po Janševi potrebi po nadvladi. Minister Vizjak bi v prvi vrsti moral delovati kot minister v vladi Republike Slovenije in ne kot Janšev potrčko. Seveda, Janša bi zakonik najraje zradiral, vendarle bo moral vračati usluge Ljudmili in njeni krščanski armadi, ki mu tako pohlevno stoji ob strani. To, da k zavrnitvi zakonika pozivajo župniki pri mašah pa očitno nobenega ne moti. Tudi homofobi se morajo nekje izobraževati, a ne?

Avenija pasjih drekov

2 komentarjev 9.01.2011 23:26 vzgibnik

Kar nekaj časa nisem pisal. Zakaj? Ne vem. Ni bilo volje, inspiracije…Upam, da tole ni zgolj trenutni preblisk.

Zanimivo, da me je k ponovnemu pisanju spravila jeza. Jeza na našo vrlo MOC. V preteklosti sem na strani Servis48 večkrat opozoril na zid v ozki ulici, med prebivalci starega jedra imenovana Avenija pasjih drekov, ki povezuje Gosposko z Okopi. Zid je (bil) v zares slabem stanju, samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo začel podirati. V odgovor sem dobil pojasnilo, da je zid pod spomeniškim varstvom in , da morajo preveriti kakšne so možnosti sanacije. To preverjanje je trajalo kar nekaj mesecev, ko sem ponovno pisal na omenjeno stran in dobil odgovor, da zadevo še  vedno preverjajo. Če bi imel takrat ( že blizu dveh let nazaj ) voljo, bi si vzel čas in preveril kateri hudo zapleteni postopki so potrebni, da se preveri kakšne so možnosti sanacije enega propadajočega in nevarnega zidu. Na žalost tega nisem storil, sicer pa resno dvomim, da bi to kakorkoli pospešilo zadevo. Kakorkoli, zid se ne meni za preverjanje in samim sebi namenjene uradnike v pisarnah. Je začel kar sam s sanacijo.

Naveličan preverjanja

NoMeansNo

1 komentar 3.07.2009 09:41 vzgibnik

Včeraj sem se po dolgem času ponovno odpravil v Velenje na koncert. Razlog je bil več kot dober: stari prdci NoMeansNo. Zasedba (Marko,Samo) pa klasična za ta dogodek. V Velenje smo se odpravili uro pred napovedanim začetkom,res se nam ni dalo postopati po rudarskem mestu. Pred koncertom čvek z Bubo,potem pa je šlo zares. Predskupine ni bilo,nekaj čez deseto so na oder stopili naši stari znanci iz Kanade. Tokrat sem jih poslušal že četrtič,najbolj nepozaben bo najbrž vedno koncert v KLjUB-u. Takrat so igrali na svoj nacionalni praznik “Canada day”,včeraj le dan po njem. Očitno se na celjskem res počutijo doma

Set lista je bila odlična,po počasnejšem uvodnem komadu je sledil zimzeleni “Oh,no!Bruno!”,kmalu smo skakali na “The day everything became nothing.” Zvok je bil moćan,starci še vedno z levo roko odpihnejo večino novodobne rock mularije. Ta je bila na koncertu bolj v manjšini,povprečna starost obiskovalcev je bila po Samovi oceni okoli 30 let. Se kar strinjam. Gužvali se ravno nismo,MC je bil sicer poln,vendar bi z lahkoto pogoltnil še kakšnih 30-50 obiskovalcev. NoMeansNo niso zgubili kančka svoje neposrednosti,humornosti in oderske prezence. Učna ura dobrega koncerta. Po kakšni uri in pol so prvič zapustili oder. Predolgo nas niso pustili čakati na dodatek,ki so ga seveda zaključili s klasiko “Rags and Bones.” Na moje presenečenje so se vrnili še enkrat in odžgali priredbo skupine Show Bussiness Giants. Zvok je bil navit do konca,ušesa je kar trgalo. Dovolj za en večer.NoMeansNo so me še enkrat več prepričali in nedvomno grem čez dve leti,ko nas najbrž (upam) ponovno obiščejo, z veseljem na njihov koncert.

Seveda pa brez obiska “Mladosti” iz Velenja ne moreš in tudi naša trojka se je na poti do avta po Samotovem desetsekundnem “prepričevanju” okrepčala s hamburgerjem. Je pasal,he he.

Stari grad

1 komentar 10.04.2009 17:47 vzgibnik

Včeraj in danes sem ponovno gostil dva couchsurferja (tokrat iz Slovaške). Dan je bil kot nalašč za sprehod na Stari grad, seveda po Pelikanovi poti. Prijetno sem bil presenečen nad gručami šolarjev, ki so na stopnicah poslušali isto zgodbo o Frideriku in Veroniki kot moja gosta. Torej se je le nekaj začelo dogajati tudi na gradu, ki je dolga leta sameval  in bil nekaj mesecev na leto deležen obnov. Kavarna,info točka,vodeni ogledi… Pohvalno. Manj razveseljujoče je le to, da bo izboljšani oz. sploh uvedeni ponudbi najbrž sledila vstopnina. Vendar,zakaj pa ne, če bo le vredna svoje cene. Več o spremembah na celjskem gradu tukaj.

Logarska in Klemenča Jama

8 komentarjev 27.02.2009 22:58 vzgibnik

Ker gostim v teh dneh prijateljico iz Španije, sem jo (tako kot večino tujih gostov) peljal na ogled našega gorskega bisera. Preden sva krenila iz Celja sem se pri Martinu pozanimal kakšne so kaj razmere na Klemenči Jami in Potočki Zijalki. “Dva metra pa pol snega, ti ravno ne priporočam”, je bil odgovor. Kljub vsemu sva šla v Logarsko, če ne drugega, da vsaj vidi zasneženo dolino in Palenk. Že omenjeni slap jo je očaral in tudi sam sem užival ob pogledu na zaledenelo gmoto po kateri sem pred mnogimi leti celo enkrat plezal (ah, kje so časi!).

Po ogledu Palenka sem predlagal, da greva vsaj pogledati kakšna je pot na Jamo, pa bova videla do kod bo šlo. In je šlo do vrha! Snega sicer res kot že dolgo ne, je pa bil strjen in se ni vgrezal, tako da je šlo. Sicer počasi, ponekod je res bilo precej grozno na pogled, ampak je šlo. Pred nama je po sledovih sodeč šel nekdo s psom, ampak nama tiste sledi v kakšno večjo pomoč v smislu zgaženosti niso bile. So nama pa kazale pravo pot, ki je v takšnih razmerah povsem drugačna.

Na vrhu pa šok: tabla, ki te pozdravlja na zadnjem ovinku in jo poleti gledaš navzgor, je zgledala takole

Fantastično!! Kaj veliko ni za pisati, ker slike povedo vse. Povem naj še, da sva srečala pogumneža,ki se je, sicer z vso opremo, vračal z Ojstrice. Vsa čast. Med najinim postankom sva slišala nekje pod Krofičko plaz in samo mislim si lahko, kaj bi se zgodilo s človekom, ki bi se znašel v bližini. Po zvoku sodeč nič dobrega.

Nazaj sva šla na Dom planincev, pot je bila dobro zgažena in predvsem manj nevarna, tako da sva uživala kot otroka. Do sedaj sem šel po tej poti morda trikrat, ker mi ni všeč, za zimski spust je pa gotovo dosti bolj primerna kot tista čez tunel.

Še na odlično kosilo v penzion Na razpotju (Elena priporoča gobovo juho, res je izgledala odlično) in polna lepih vtisov nazaj v Celje. Odličen izlet v prečudovitem vremenu.

Telefon in mleko

2 komentarjev 13.02.2009 17:55 vzgibnik

V tem tednu sem dobil domov prav zanimiv ( na trenutke me ima, da bi rekel bizaren ) dopis enega od slovenskih trgovcev, ki ima v svoji ponudbi tudi mobilno telefonijo. Dopis pravi, da če sklenem naročniško razmerje za mobilni telefon, bom prejemal eno leto vsak dan zastonj 1 liter mleka njihove blagovne znamke, ki ga lahko prevzamem dnevno v njihovi trgovini. Na ta način bi privarčeval 270 evrov na letni ravni. Sprva sem mislil, da je šala. Pa ni. Morda so to v tujini povsem normalne marketiške poteze, ampak vendarle se mi zdi vsa zadeva rahlo…čudna. Pa mi je prijatelj rekel, da je to za eno družino z otrokom prav spodobna računica. Morda ( najbrž ) res, ampak meni se vsa stvar še vedno zdi na nek način pomilovanja vredna. Pove pa tudi nekaj o stanju v naši ljubi Sloveniji.

Ponudbe ne bom izkoristil, če kdo želi, mu kupon z veseljem odstopim, se mora pa v tem primeru vezati na omenjeno naročniško razmerje. Pohitite, akcija velja samo do 18.2.2009

Dušan Jelinčič: Zvezdnate noči

Dodaj komentar 16.01.2009 22:26 vzgibnik

Samo mi še nikoli ni priporočil slabe knjige, tale pa me je več kot navdušila. Ker je o njej bolj kot ne vse že sam napisal na svojem blogu, bi na tem mestu zgolj rad izrazil svoje zadovoljstvo in užitek ob prebiranju tega bisera. Dolgo že nisem tako padel v knjigo. Dva dni sem si bolj kot ne prilagodil temu, da sem lahko čim več bral. Vsi načrti so se pomaknili na “ko preberem”, zadnje strani sem si pa šparal, da bi ja čim dlje užival. Jutri letim v knižnico po “Kam gre veter, ko ne piha.”

American psycho

4 komentarjev 5.12.2008 01:29 vzgibnik

Že lep čas se prebijam skozi mojstrovino Bret Easton Ellisa, glavni razlog je seveda angleščina. SIcer sem že leta nazaj gledal film, vendar se le medlo spominjam posameznih prizorov. Knjiga je sicer  s svojim natančnim opisovanjem znamk oblačil, ki jih nosijo liki, na trenutke dolgovezna, vendar se vse lepo sklada s psihopatologijo glavnega “junaka”, Patricka Batemana, psihopatskega japija iz New Yorka. Na trenutke ti gre kar srh po telesu, ko z neizmerno lahkotnostjo in mimobežnostjo opisuje kruta mučenja in umore, ki si jih privošči za kratek čas. Srhljivo ( vsaj zame ) je predvsem to, ker je roman popolnoma verjeten, takšnih in podobnih Batemanov je najbrž vsepovsod nekaj. Odlična knjiga, bi pa v času, ki sem ga do sedaj porabil zanjo verjetno prebral že kakšna dva ali tri slovenske špehe. Vendar mi ni žal.

Priporočam pa tudi še eno Ellisovo knjigo, za katero vem, da je prevedena in sicer “Manj kot nič” ( Less than zero ). Podobna tematika, prav tako pa je po njej posnet film, v katerem igra odlični Robert Downey jr.

Zimska pravljica

1 komentar 28.11.2008 09:18 vzgibnik

Načeloma je zima moj najmanj priljubljeni letni čas. Sinonim za zimo so pri meni mraz, plundra, umazanija, zgodnja tema, tečnost… Same neprijetne stvari. Včeraj pa sem vsaj malo spremenil mnenje o zimi. Saj ne, da že kdaj prej ne bi doživel kaj podobno lepega, ampak včerajšnje doživetje se me je nekako bolj dotaknilo. Tako, da po novem ne maram zime V MESTU

Samo me je pred par dnevi poklical, če bi šel malo v hribe nad Solčavo. Šla bi skupaj z domačinom, ki pozna poti v okolici in ve kaj vzeti s seboj v zimsko hribovje. Tako sva zjutraj krenila proti Solčavi in okoli devetih smo že lezli proti starodavbi Tisi. Naš cilj pa je bila jama v Hudi Peči, poznana kot Hribrska Zijalka.

Vreme je bilo fantastično, sonce nas je grelo in kmalu smo odvrgli nekaj kosov garderobe. Nadeli pa tudi gamaše domače izdelave, ki so se izkazale za čisto zmago. Hlače so bile  ves čas kljub snegu suhe kot poper.

Gamaše

Pot je vodila povečini čez gozd in je postajala vedno bolj strma. Prvič sem v hribih pogrešal palice, tako da mi ni ostalo drugega kot, da si eno najdem. Potem je šlo lažje. Sneg, spodaj listje, kamenje in korenine ter seveda konkretna strmina niso dopuščali nezbranosti, nekajkrat mi je prav pošteno spodrsnilo. No, nisem bil edini. Višje kot smo bili, težje je šlo, nekajkrat smo se poslužili tudi cepina. Prava mala avantura. Jeklenica na najbolj zahtevnem delu tik pred jamo je dotrajana, bojda je tam že nekaj desetletji in tu nam je prav prišla vrv. Padec tu ne bi bil prijeten. No, po vseh “mukah” in trudu smo dosegli naš cilj in bilo je več kot vredno.

Soba z razgledom

Kot bi bil v drugem svetu. Hribrska Zijalka je v bistvu ena ogromna dnevna soba, dosti svetlejša kot npr. bližnja Potočka Zijalka. Razgledi so seveda fantastični. Na s soncem obsijanem vhodu smo si privoščili počitek, malico in lenarjenje. Za nekaj minut sem celo zadremal. Vpisali smo se v zvezek, prvi zapisi segajo v leto 1971.

Lani sta bila po vpisih sodeč tam zgolj dva obiskovalca. Kar ostal bi tam. No, počasi smo se vendarle morali vrniti. Spust je bil seveda dosti hitrejši, čeravno sva oba s Samom občutila nekaj malega strahu ob sestopu ob že omenjeni jeklenici. Še enkrat več smo uporabili vrv. Preostanek poti je bil podoben veselju otrok ob prvem snegu.

Vsa pot nam je vzela okoli šest ur, v katerih sem užival kot že dolgo ne. Kot sem rekel – zimska pravljica.

Zimska Solčava

Končno na liniji

2 komentarjev 17.11.2008 11:28 vzgibnik

Prejšnji mesec sem se odločil, da je končno čas, da se tudi sam priklopim na svetovni splet in si privoščim kabelsko TV. Je kar trajalo, da so mi s Turnška prišli urediti zadeve. Seveda sem iz obstoječe ponudbe vzel trojčka. Vse skupaj pa je izgledalo nekako takole: v prvi polovici oktobra  ( na ponedeljek ) sem šel v njihovo pisarno, da bi pač želel internet, kabelsko… Kot že rečeno sem izbral trojčka, torej še telefon. “TV vam lahk’ pridejo priklopit v dveh dneh, internet pa bo nekje konec meseca”, je bilo sporočilo. OK, če ne gre prej pač ne gre. Res me je čez dva dni ( torej v sredo ) poklical serviser, da bi prišel priklopiti TV. Ugotovil je, da nekaj ne štima in, da bi prišel s kolegom v petek. Dobro, če sem bil skoraj dve leti brez kabelske bom potrpel še dva dni. V petek je klical, če lahko popoldan, ker nisem imel časa, sva se zmenila za ponedeljek ( “fiksno”, je dejal mojster ). In potem nič… Čez 14 dni, ko naj bi mi prišli priklopiti internet, me je klical nek nov serviser zato, da mi je povedal, da me bodo še poklicali. Vse skupaj me je že začelo na nek način zabavati. Bil je že krepko november, ko sem se odločil, da pa tudi sam malo podregam v zadevo. “Jutri fiksno ob devetih”, je bilo sporočilo. Ker jutri ob desetih in nekaj čez ni bilo še nikogar sem ponovno klical. “Nisem v Celju, bom poklical svojega serviserja, da vas pokliče” je dejal mojster. Z malo jeznim glasom sem mu povzel dotedanji potek dogajanja, obljubil je, da bo urgiral. In res me je čez manj kot uro poklical delovodja, ki me je vprašal kako dolgo bom še doma. “Zmeniva se za jutri” je bil seveda predlog. “Ampak res”, sem rekel. “Sigurno” je dejal šefe. In mi še povedal, da so imeli nekaj težav s celo serijo modemov, so jih morali nazaj poslati…In potem je sledilo prijetno presenečenje: takoj za tem me je klical fant, ki priklaplja internet, da lahko kar pride. In je res. Ker ponavadi za internet vse pripravi ekipa, ki priklopi TV ( čisto ločena od “internet crew-a” ), pri meni pa se to še ni zgodilo, je vse skupaj malo trajalo. Nekje na sredi njegovega dela mi je zazvonil telefon. “Ja, dober dan. Od Turnška za kab’lsko kličem. Lahka zdajle pridem?” In sta se srečala dva sodelavca, ki to nista. Vse skupaj je potem potekalo v prijetnem klepetu in delavni vnemi obeh “Turnškov”, ki sta mi v naslednje pol ure uredila vse. In sem sedaj ves  vesel, da sem priklopljen, da lahko tole pišem doma, da lahko gledam fuzbal in Discovery, ceneje kličem prijatelje po svetu, ki se jim ne ljubi uporabljati mailov, slaba volja pa je seveda izginila.